Iniciativa za zaposlovanje oseb z izgubo vida z univerzitetno izobrazbo v članicah Evropske unije

15. 4. 2024

V pričujočem prispevku predstavljamo iniciativo za zaposlovanje oseb z izgubo vida z
univerzitetno izobrazbo, ki smo se je decembra 2020 lotili trije entuziasti z izgubo
vida. Poleg razlogov za nastanek iniciative boste prebrali še o njenem poteku,
rezultatih raziskave, opravljene v sedmih evropskih državah, o vztrajnem iskanju
evropskega poslanca, odgovoru EU komisije na naše pobude in o nadaljnjih korakih.

Pravica do dela je ena izmed osnovnih človekovih pravic. Pri osebah z oviranostjo se
vrstni red pravic iz nekega razloga obrne in pravica do dela se znajde na repu. V
obdobju gospodarske rasti imamo osebe z oviranostjo minimalne možnosti za
zaposlitev in s tem za eksistenčno neodvisnost. Ko gospodarstvo zaide v težave,
osebe z oviranostjo med prvimi izgubimo službo oz. so možnosti za zaposlitev zelo
skromne, pogosto pod izgovorom, da še zdravi nimajo dela, pri čemer je treba
poudariti, da senzorne oblike oviranosti niso bolezni, temveč stanja. Poleg tega je
treba omeniti dejstvo, da ne velja enaka praksa za vse oblike oviranosti in da so
osebe s 100% oviranostjo, kamor se uvrščajo senzorne oblike, v veliko težjem
položaju, tudi zaradi predsodkov, ki se povezujejo s tovrstnimi oblikami oviranosti.

Osebe s senzorno oviranostjo, tj. z okvaro vida ali sluha, so zaradi kompleksnejših
prilagoditev delovnega mesta, nepoznavanja pripomočkov in možnosti s strani
delodajalcev in zaradi predsodkov, da zaradi odsotnosti vida oz. sluha niso dovolj
informirane, izobražene in/ali usposobljene za opravljanje (zahtevnejšega oz.
odgovornejšega) dela, še posebej izpostavljene. Stanje v družbi, ki je nastalo kot
posledica koronavirusne bolezni, je razkrilo neenakopravnost in diskriminacijo, ki so
ju osebe z oviranostjo deležne vsakodnevno, vendar sta bili dobro skriti pod debelo
plastjo teorije.

Kljub dejstvu, da je EU ratificirala Konvencijo o pravicah invalidov in je Marakeška
pogodba o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in slabovidne osebe ter
osebe z drugimi motnjami branja najpogosteje ratificiran dokument v zgodovini,
praksa kaže povsem drugačno, brezupno in nesprejemljivo resničnost. Kršenje obeh
dokumentov je stalna praksa tudi s strani državnih in evropskih ustanov. Poleg
navedenega sva Zavašnik in Bajić ugotovila, da se jaz kot tudi moji kolegi z izgubo
vida v Avstriji leta 2020 na svoji karierni poti srečujemo z enakimi izzivi, kot se je
Bajić v začetku osemdesetih v državi, ki je že desetletja ni več. To daje slutiti, da se v
štiridesetih letih na področju zaposlovanja oseb z izgubo vida, ki so dosegle
univerzitetno izobrazbo, v Evropi ni dosti premaknilo. Zato smo se trije izobraženci z
izgubo vida, Bajić, Bavčar in Zavašnik, odločili v nekaj državah raziskati realno stanje
med zaposlenimi in iskalci zaposlitve z izgubo vida in končano univerzitetno stopnjo
izobrazbe.

Vprašalnik smo prek različnih kanalov posredovali osebam z izgubo vida v Avstriji,
Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Nemčiji, Sloveniji in Srbiji, januarja 2024 pa še
na Finskem. Vprašalnik je vseboval zgolj dve vprašanji: 1. Kakšne so vaše izkušnje z
iskanjem zaposlitve in 2. Kakšni so vaši predlogi za izboljšave na področju
zaposlovanja oseb z izgubo vida in univerzitetno stopnjo izobrazbe. EU komisiji smo
namenili naslednja vprašanja:

Koliko evropskih poslancev z izgubo vida je trenutno v Evropskem parlamentu?
Koliko oseb z izgubo vida je zaposlenih v evropskih ustanovah, s kakšno
izobrazbo in na kakšnih delovnih mestih?
Koliko oseb z izgubo vida je zaposlenih v evropskih ustanovah v posameznih
članicah EU kot v državnih ustanovah članic, s kakšno izobrazbo in na kakšnih
delovnih mestih?
Ali v posameznih EU članicah obstajajo podatki o številu iskalcev zaposlitve oz.
zaposlenih z izgubo vida, ali obstajajo podatki o številu oseb z izgubo vida nasploh?
Kakšne kratkoročne in učinkovite rešitve ima EU za zaposlovanje oseb z izgubo
vida, ki so dosegle univerzitetno stopnjo izobrazbe, v cilju zmanjševanja
brezposelnosti in nadaljnjega izgubljanja generacij?

Vprašalnik je izpolnilo 32 oseb z izgubo vida različnih starostnih skupin. Žal smo
veliko več kot odgovorov prejeli elektronskih sporočil, v katerih nam osebe z izgubo
vida iz držav, zajetih v raziskavo, sporočajo, da:

ne želijo sodelovati, ker že zelo dolgo (tudi več kot 20 let!) iščejo zaposlitev;
so v času iskanja zaposlitve prejele številna vabila za sodelovanje v raznih
raziskavah o zaposlovanju, ki jim niso prinesla nikakršnega izboljšanja;
razen delavnic in izobraževanj z osnovnimi informacijami o iskanju zaposlitve, ki
so večinoma dostopne na spletu in se bistveno ne razlikujejo od informacij za osebe
brez oviranosti, niso imele pri iskanju zaposlitve nikakršne konkretne podpore;
zaradi vseh ponižanj in žalitev, ki so jih morale prestati s strani raznih svetovalcev,
in razočaranja nad sistemom ne zaupajo več nikomur.

Kljub nizki udeležbi v raziskavi morajo rezultati biti upoštevani in iniciativa
obravnavana, saj.

a) je v EU izguba vida prisotna predvsem med starejšimi, ki načeloma niso več v
aktivnem delovnem razmerju oz. aktivni iskalci zaposlitve;
b) je število oseb z izgubo vida na splošno zelo nizko;
c) je med osebami z izgubo vida v aktivni dobi zelo nizek odstotek zaposlenih in
č) osebe z izgubo vida, ki niso želele izpolniti vprašalnika, podpirajo naša
prizadevanja in si želijo sprememb na bolje.

Poleg navedenega smo opazili razliko med osebami z izgubo vida glede na socialno
varnost, ki jo ponujajo države, zajete v raziskavo. Največ aktivizma in konkretnih
predlogov je prišlo iz Hrvaške in Srbije, medtem ko smo pri osebah z izgubo vida iz
Finske, Avstrije in Nemčije opazili apatičnost, pasivnost (največ odgovorov z vsebino
‘kakšno korist bom imel od te raziskave’ ali obljubljenih odgovorov, ki niso nikdar
prispeli, smo prejeli ravno od tam) in vdanost oz. pokornost sistemu (‘prosim prosim,
obrnite se na to in ono organizacijo, oni vedo vse’).

Na podlagi analize zbranih rezultatov smo pripravili memorandum, ki obsega devet
glavnih točk, vsaka od njih pa predloge za izboljšavo, in se lotili iskanja evropskega
poslanca, ki bo pripravljen našo iniciativo, njene rezultate in predloge predstaviti EU
komisiji in zahtevati učinkovite rešitve. Iskanje je trajalo dve leti in pol. Poslanca smo
iskali med predstavniki držav, ki smo jih zajeli v raziskavo. Maja 2023 se je na
pobudo dddr. Bavčarja odzval poslanec Matjaž Nemec. Z iniciativo je seznanil ostale
slovenske predstavnike med evropskimi poslanci in konec maja 2023 smo začeli
sodelovati s kabinetom poslanca Nemca. Bilo je sklenjeno, da gre za apolitično
iniciativo in da moramo izmed navedenih točk v memorandumu izbrati pet
najpomembnejših ter pripraviti kratek dokument, saj je devet iztočnic za začetek
preveč. Dokument bo kabinet poslanca Nemca posredoval kabinetom vseh EU
poslancev v podpis za podporo iniciativi. Poskušali bomo zbrati čim več podpisov,
septembra 2023 pa bodo slovenski EU poslanci (samoiniciativno se je v nadaljnji
potek aktivno vključil dr. Brglez in skupaj s poslancem Nemcem tudi podpisal končni
dokument) EU komisiji predložili rezultate naše raziskave in ji na tej osnovi zastavili
vprašanja, na katera bodo zahtevali konkretne rešitve. Izpostavili smo naslednje:

Zakoni in predpisi o osebah z oviranostjo so preveč splošni. Treba je upoštevati
potrebe vsake oblike oviranosti posebej in prestrukturirati kvotni sistem zaposlovanja
za pravičnejše zaposlovanje oseb z oviranostjo in da osebe s težjimi oblikami
oviranosti (npr. osebe z izgubo vida) ne bi še naprej ostajale brez dela.
EU ustanove promovirajo zaposlovanje oseb z oviranostjo s poudarkom na tistih
oblikah, ki so zaradi predsodkov še bolj diskriminirane (npr. izguba vida).
Vse evropske ustanove in ustanove držav članic morajo uporabljati le programsko
opremo, orodja in aplikacije, ki upoštevajo standarde dostopnosti. Prav tako morajo
biti dostopne spletne vsebine.
Ker največ zavračanja oseb z izgubo vida in nezaupanja v njihovo znanje in delo
prihaja iz vrst visoko izobraženih krogov, je treba uvesti (so)financiranje projektov
znanstvenikov z izgubo vida tudi po končanem doktoratu, da bi si lahko utrli pot v
znanost. Enako velja za tiste osebe z izgubo vida, ki morajo svoj poklic opravljati kot
samozaposleni, saj zaradi okoliščin težje pridobijo stranke oz. je pomemben dejavnik
tudi čas, ki ga osebe z izgubo vida zaradi vse večje vizualizacije pri delu potrebujejo
več. Predlagamo ustanovitev evropskega sklada, ki bi:
- (so)financiral projekte znanstvenikov s senzorno obliko oviranosti in pokrival
  stroške, ki nastanejo zaradi oviranosti (npr. trening mobilnosti in asistenca na
  delovnem mestu za čas gostovanja ali štipendije v tujini, pokritje stroškov
  digitalizacije potrebne literature itn. za osebe z izgubo vida);
- podpiral začetnike v kulturi in samozaposlene s senzorno obliko oviranosti, kjer to
  (še) ni urejeno, v smislu kritja zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja;
- omogočal kritje zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja za tiste osebe s
  senzorno obliko oviranosti, ki se preživljajo s pogodbenim delom;
- finančno pokrival časovni deficit, ki nastane zaradi oviranosti.
Marakeška pogodba o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in
slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja se v praksi ne izvaja.
Nemudoma je treba začeti z izvedbo in uvesti nadzor ter kazni za neizvajanje.

Jeseni je prišlo do preobrata, saj so se EU poslanci na volitve začeli pripravljati veliko
prej kot predvideno. Medtem so sodelavci kabineta poslanca Nemca glede iniciative
stopili v stik z EU komisijo. Na žalost je slednja odgovorila, da ustanove EU za večino
navedenega niso pristojne, da diskriminacije na podlagi oviranosti znotraj EU ni (več)
in da se EU ustanove odzovejo na diskriminacijo na osnovi nacionalne pripadnosti,
pripadnosti skupini LGBTQ ali romski etnični skupini. Možnost, ki nam je preostala, je
bila EU komisiji postaviti t. i. hitro vprašanje, ki ne sme presegati 200 besed in lahko
vsebuje največ tri vprašanja. Zastavljena so bila naslednja vprašanja:

Kako učinkoviti so ukrepi za podporo osebam s senzorno invalidnostjo, zlasti
slabovidnim kandidatom, v postopku zaposlovanja za delovna mesta v institucijah
EU?
Ali ima komisija statistične podatke o tem, koliko kandidatov s senzornimi
motnjami se prijavi in zaposli na razpisana delovna mesta, ki ustrezajo njihovi
izobrazbi in spretnostim?
Katere dodatne ukrepe namerava izvesti, da bi zagotovila ustrezno delovno okolje,
posebej prilagojeno potrebam posameznikov s senzornimi motnjami?« (wwweuroparl-europa.eu, 14. 12. 2023).

EU komisija ima v primeru tovrstnih vprašanj časa za odgovor tri tedne. Dokument z
vprašanji, ki sta ga podpisala poslanca Nemec in dr. Brglez, je bil simbolično poslan
16. oktobra 2023, odgovor pa smo prejeli 14. decembra 2023. Da smo vprašanja
lahko sploh zastavili, smo morali sprejeti kompromis, da se vprašanja nanašajo na
osebe s senzorno oviranostjo, saj gre drugače za premajhno skupino in na naše
poizvedovanje ne bi bilo odziva. Zahtevali smo, da se ohrani poudarek na izobrazbi,
saj je na žalost večina oseb s senzorno oviranostjo zaposlenih na mestih, ki
zahtevajo nižjo stopnjo izobrazbe od tiste, ki jo imajo, in ker so prepogosto zaposleni
v getoizaciji (delajo nekaj za osebe z oviranostjo, v zvezi z dostopnostjo ali inkluzijo).

V odgovoru evropskega komisarja za proračun in upravo Johannesa Hahna
preberemo, da »komisija kot delodajalka želi dajati zgled pri izvajanju evropske
strategije o pravicah invalidov, sprejema ukrepe za spodbujanje zaposlovanja oseb z
invalidnostjo, […] Evropski urad za izbor osebja vsem kandidatom ponuja enake
možnosti, […] kandidati s senzorno invalidnostjo lahko zaprosijo za razumno
prilagoditev. Komisija se v vseh svojih kanalih zaposlovanja sklicuje na načelo enakih
možnosti, […] kandidatom na zahtevo nudi ciljno pomoč in podporo med celotnim
postopkom zaposlovanja, izbirne komisije pa ozavešča o svoji politiki enakih
možnosti. Komisija je leta 2021 z namensko raziskavo o tem, kako invalidno osebje
dojema svojo vključenost, določila referenčno merilo in nato leta 2022 sprejela
akcijski načrt. Redno bo spremljala napredek pri vključevanju invalidov na delovna
mesta v komisiji ter ocenjevala učinek sprejetih ukrepov. Komisija zagotavlja
vključujoče delovno okolje ter spodbuja raznolikost in enakost. Ponuja tudi
individualno podporo in razumne prilagoditve, da bi vsem zagotovila dostopnost in
enako obravnavo. S tem pristopom opredeljuje rešitve, ki koristijo vsem, ter jih
prilagaja spreminjajočim se potrebam. Komisija poleg tega stalno izboljšuje
dostopnost svojih stavb, digitalnega okolja, komuniciranja in publikacij« (wwweuroparl-europa.eu, 14. 12. 2023).

Vprašanje v izvirniku in angleškem jeziku (nov zavihek).

Odgovor v angleščini in slovenščini (nov zavihek).

Odgovoru manjka konkretizacija podpore, saj nam je iz prakse znano, da se lahko
zagotavlja tudi napačno podporo (npr. osebi z izgubo vida se ponuja klančino in WC
za osebe z oviranostjo) oz. se kljub opozorilom o nedostopnosti še vedno uporabljajo
določena orodja (npr. prevajalsko orodje SDL Trados Studio, ki ni dostopno za
bralnik zaslona). Iz kabinetov obeh poslancev je bil odgovor označen za samohvalo
in navajanje teorije, s katero ni nič narobe, saj glavna težava leži v praksi. Zaradi
prihajajočih volitev so nam priporočili, da kakršno koli nadaljnje povpraševanje nima
smisla. Dddr. Bavčar je odgovor EU komisije na našo iniciativo komentiral, da »je
Evropa slepe žive pokopala«.

Nadaljnja prizadevanja gredo v smeri, da sodelavci kabineta poslanca Nemca
slovenskim ustanovam, pristojnim za izobraževanje in zaposlovanje, pošiljajo dopise
z zahtevo po konkretnih rešitvah za položaj oseb z izgubo vida, a odgovori curljajo
počasi in največkrat gre za dolge razlage brez konkretnega odgovora, zaradi česar
so bili dopisi nekaterim ustanovam ponovno poslani.

Predlagali smo, da avtorji iniciative slednjo predstavimo v EU parlamentu. Ideja je
bila sprejeta, toda težava so finance za pokritje izvedbe dogodka. EU je zelo revna
organizacija. Sicer zna namenjati ogromne vsote za nakup orožja, ki bo blizu nas,
toda ne v EU, poleg veliko smrtnih žrtev povzročilo veliko novih oseb z oviranostjo,
ne zna pa poskrbeti za osnovne pravice svojih že obstoječih oseb z oviranostjo!

Glede na to, da se zadeve premikajo počasi, načrtujemo medijski pritisk prek ene
izmed mednarodnih medijskih hiš, ki ni podrejena evropskemu režimu. Zanimivo je,
da največ aktivnosti za realizacijo prihaja s strani oseb z izgubo vida iz Bosne in
Hrvaške, s strani oseb z izgubo vida iz Avstrije, Finske, Nemčije in deloma tudi
Slovenije pa predvsem zahteve ali pričakovanja. Ker se z iniciativo ukvarjamo
prostovoljno, v prostem času ali celo na račun kariere, bi nam prav prišle še kakšne
pridne roke, pripravljene poprijeti za tipkovnico in pomagati pri nadaljnjih
prizadevanjih. Naj prispevek sklenem z razmišljanjem Željka Bajića: »Morda pa bo
ravno aktivizem oseb z izgubo vida iz držav iz jugovzhodne Evrope, tistih držav, ki so
menda manj razvite, uspel kaj premakniti in bomo od tega vsi nekaj imeli.«