Potovanje s psom vodnikom v Helsinki in Talin (1. del)

Poletja so za potovanja postala prevroča, sploh če gre zraven tudi črn pes. Preteklo jesen so avstrijski prazniki z dela prostimi dnevi omogočili načrtovanje krajših počitnic. Kam bi se odpravili tokrat? Že dlje časa je tlela želja po obisku severne Evrope, zato sva s partnerjem načrtovala potovanje v Helsinki in Talin. Ker je potovala tudi Happy, jo je bilo treba ob nakupu letalskih vozovnic registrirati pri vsaki letalski družbi posebej – leteli smo z dvema, in v vsaki smeri je bilo treba enkrat prestopiti. Ker je bila nosilka leta skandinavska družba SAS, sem najprej poklicala njih. Pogovor je bil kratek in vse smo uredili v dveh minutah. Povedala sem, da potujem s psom vodnikom in potovanje je bilo dogovorjeno. Druga letalska družba,
izvajalka leta z Dunaja v Stockholm in obratno, je bila avstrijska družba Austrian Airlines. Klicarila sem nekaj dni, saj je bil pogovor venomer prekinjen. Če tišina traja več kot minuto, se pogovor avtomatsko prekine, do tišine pa pride, ko referent vnaša podatke v sistem. S ponovnim klicem se oglasi druga oseba in vse gre od začetka. Po nekaj dneh mi je referentka povedala, na kateri e-naslov naj se pravzaprav obrnem, kar sem tudi storila. Družba je zahtevala naslednje dokumente: avstrijsko izkaznico za psa pomočnika, avstrijsko invalidsko izkaznico z vnosom psa pomočnika, kopijo pasjega potnega lista, potrdilo EGDF in IGDF. Dokumente so preverili in dali zeleno luč za potovanje s psom, pri čemer so označili, da ima pes do 8 kg in mora potovati v boksu. Napako so odpravili, toda osem dni pred odhodom so nam odpovedali povratni let. Zopet sem poklicala SAS, kjer so uredili, da bomo potovali istega dne kot načrtovano, le da z drugim letom. Ker so Austrian Airlines za psa zahtevali nagobčnik v primeru, da to zahteva kabinsko osebje, sem pri SAS vprašala, če so tudi pri njih tovrstne zahteve. Odgovorili so, da pes potuje tako, kot je bil izšolan, torej če je navajen delati brez nagobčnika, bo tako tudi potoval. Nato sem kontaktirala še Austrian Airlines, kjer so spremenili datum prihoda in vztrajali pri nagobčniku, namesto pojasnila pa kopirali odstavek s spletne strani, da kabinsko osebje lahko zahteva nagobčnik, kar se je nanašalo na potovanje s psom kot hišnim ljubljenčkom. Dan pred odhodom je z vozovnic, ki jih je ponovno poslal Austrian, na potovanju z Dunaja do Stockholma pes izginil. Bil je večer in Austrian sem lahko kontaktirala le pisno. Zaskrbljena sem se odpravila spat, saj je potovalni načrt narekoval vstajanje ob 4h.

Prvi dan potovanja je spremljalo precej smole, na srečo pa se je zvečer odlepila. Prejšnji večer naročeni taksi ni prišel ob dogovorjenem času, zato sva poklicala še enkrat in na srečo je kmalu prispel spreten voznik. Na železniško postajo v Gradcu smo prispeli zadnji hip in se z vlakom odpeljali do glavne železniške postaje na Dunaju, kjer smo prestopili na vlak do letališča. Happy je ves čas pridno sledila partnerju, ki je vlekel kovček in nahrbtnik, jaz pa sem nosila nahrbtnik s pasjo prtljago (odeja, pribor za nego, igračka, fleksi, potovalna skleda, pasja lekarna, priboljški in seveda suha hrana, pakirana za vsak obrok posebej). Happy mora na dan leta biti tešča, ker pa je bil let predviden šele ob 13:30, sem ji dala slabo polovico obroka. Pred odhodom pa je morala še na stranišče z željo, da opravi tudi veliko potrebo, saj na poti ne bo možnosti in bo naslednja opcija šele zvečer v Helsinkih. Happy je vse dobro razumela.

Fotografija 1: Kodrasta prinašalka Happy v vodilu gleda v objektiv.

Na letališču se je izkazalo, da izginuli pes ni izginil iz sistema in sva imela zdaj prijavljena dva psa. Na vprašanje o rezervaciji sedežev je gospa na okencu odgovorila, da osebje razporeja potnike in da v primeru potovanja s psom vodnikom rezervacija ni potrebna, ker so za varno potovanje potnikov z invalidnostjo določena sedišča. Isto informacijo sem dobila že po e-pošti, pomembna pa bo postala pri povratku. Kljub mojemu prizadevanju je gospa vztrajno hotela komunicirati le s partnerjem, četudi ji je obrnil hrbet.

Vzleteli smo s precejšnjo zamudo. Osebje nas je razporedilo v 4. vrsto, kjer je bil sredinski sedež prazen in je Happy imela dovolj prostora. Potovanje je bilo udobno, toda v Stockholmu smo letalo za Helsinki videli le še v zadek. Odmarširala sva do prvega okenca, kjer nama je prijazna uslužbenka ponudila pomoč, vendar naj za dvajset minut sedeva, da poišče letalsko družbo, ki ima prostor tudi za Happy. Dala pa nama je vedeti, da morda nocoj ne bomo poleteli. Na srečo nas je na krov sprejela finska družba Finnair. Let je bil ob 18h. Zapustiti smo morali mednarodni prostor in se ponovno registrirati pri okencih. Stockholmsko letališče je ogromno, hodniki neskončni, v zgradbi je bilo presneto vroče, od utrujenosti in kruljenja v
želodcu, saj so sendviči pošli že na Dunaju, kasneje pa ni bilo časa, so bile noge težke in koraki počasni. Toda Happy je vztrajala in je bila kot fitnes naprava.

Na okencu so naju povprašali po prtljagi in povedala sva, da je nisva prevzela in da mora biti med ostalo prtljago tukaj ali pa je odpotovala v Helsinki. Dolgo so iskali nesrečni kovček, tako da sva se na letalo vkrcala zadnji trenutek. Povedali so nama, da morda kovčka v Helsinkih ne bo, saj ga nikjer ne najdejo. Še dobro, da so bila zdravila in pasja oprema v osebni prtljagi! Na srečo Happy je suho hrano, saj le takšna sme v osebno prtljago.

Letalo je bilo polno polikanih poslovnežev. Mi smo se parkirali v zadnjo vrsto. Sedeži so bili po dva na vsaki strani. Happy je ležala pri najinih nogah. Zanjo ni bil posebej rezerviran sedež, vendar je imela povsem dovolj prostora. In smo šli … 45 minut do Helsinkov.

Prispeli smo zvečer okrog 19h. Prvi vtis ob izstopu iz letala: mraz, strrrrrašansko je bilo mrzlo. Tudi v zgradbi ni bilo pretirane toplote. Povsod, še posebej v straniščnih prostorih, se je slišalo posneto ptičje petje. Odpravila sva se po prtljago in na srečo se je kovček osamljeno vrtel na stojalu za prtljago.

Helsinki z letališčem povezuje železniška proga in vožnja traja približno eno uro. Vlaki so pogosti. Na poti do železnice sva v trgovini kupila nekaj za pod zob. Med ponudbo peciva je bilo veliko polnjenega, podobnega bosanskim pitam, vendar manjšega. Cene so ‘skandinavske’, čez prst bi lahko rekli nekje 20 % višje, kot smo jih navajeni pri nas. Nato sva se z vlakom odpravila v mesto. Ker je partner navdušenec nad javnim prevozom, še posebej nad železnico, v Helsinkih pa je javni prevoz urejen, sva z njim prevozila mesto po dolgem in počez.

Prispela sva na glavno železniško postajo. Ko sva izstopila, je bila cesta mokra. Menda je ta dan snežilo, vendar se sneg ni obdržal. Na tramvajski postaji sem se postavila na začetek, da bi preizkusila, kako dostopen je prevoz. Tramvaji so se zaustavljali, kjer je pač bilo. Ni bilo zunanje najave linije ali da bi voznik zavpil številko skozi prednja vrata. Prednja vrata v tramvaju ali podzemni železnici so ožja kot ostala, zato je drugi vhod označen za potnike z invalidnostjo in otroškimi vozički. Sedišča nasproti vhoda so bila vedno prazna, nekoliko so višja, kot sva jih navajena iz Avstrije, vendar je bilo pod njimi dovolj prostora za Happy. Na splošno je bilo v tramvaju zelo tiho, četudi je bilo v njem precej potnikov.

Prijatelj, pisatelj Ibrahim Milanović, ki je zaposlen v finski zvezi slepih, mi je naslednjega dne ob obisku povedal, da le malo oseb z invalidnostjo potuje z javnim prevozom, saj država sofinancira prevoz s taksijem na delo in domov ter 18 enosmernih voženj mesečno, če pa nisi zaposlen, pa 9 enosmernih voženj mesečno. Zaposleni za tovrstno storitev plačajo 70 EUR na mesec. Povedal je, da tisti, ki vendarle uporabljajo javni prevoz, s seboj nosijo natisnjene številke linij, ki jih najpogosteje potrebujejo, in ko stojijo na postaji, v roki držijo papir s številko. V tem primeru jim pomagajo ostali potniki ali voznik, če ni nikogar.

Zgrabila sem priložnost in se pozanimala še glede zaposlovanja in dostopa do pripomočkov, da bi dopolnila iniciativo, o kateri pišem v uvodniku te številke. Na Finskem naj bi bilo zaposlenih med 10 in 20 % oseb z okvaro vida, večinoma slabovidnih. Za slepe je pot do zaposlitve težka enako kot drugod po Evropi. Večinoma so zaposleni na delovnih mestih, ki zahtevajo (precej) nižjo stopnjo izobrazbe od tiste, ki so jo dosegli. V stroki delajo pravniki in socialni delavci, tudi fizioterapevti in maserji, za ostale pa je odvisno, ali jih spremlja sreča oz. imajo dobre zveze. Da, tudi na Finskem so pomembne in potrebne zveze.

Zaposleni nimajo težav s pridobivanjem pripomočkov, jih je pa potrebno dobro utemeljiti. Za nov pripomoček je treba kontaktirati Center za rehabilitacijo. Kljub temu je nekaj slepih brez brajeve vrstice. Po pridobljenih informacijah sem razmišljala, kakšna zlata kletka je Finska, in ali je to to, kar se menda imenuje inkluzija?

Prispela sva v hotel, pred katerim je bil majcen park – ravno prav za Happy. Ob registraciji je Happy dobila vrečko presenečenja: kilogram pasje hrane z lososom, priboljške za čiščenje zob in nekaj vrečk za pobiranje iztrebkov. Za razliko od širokih pločnikov in prostornih parkov so bile sobe v hotelu kot škatlice za vžigalice. V sobi dolžine 6 m in širine nekaj več kot 2 m je bilo vse: kopalnica, v kateri si se komaj obrnil, čajna kuhinjica, postelja, mizica, stol, tabure, po stenah polno ozkih polic, na začetku pa celo veliko ogledalo, za katerim je bila skrita likalna deska. Komaj smo se srečevali. Pasja odeja je bila pred posteljo in Happy je bila prvi dan zaradi majhnosti prostora in najinega nenehnega pomikanja sem in tja precej nemirna, a se je hitro navadila. Na pultu je bila lepo okrašena steklena posodica, za katero sva sprva mislila, da je za sadje ali podobno, vendar sva kmalu dojela, da je namenjena Happy.

Po zasluženem počitku in obilnem zajtrku, ki je bil razen polnjenega slanega peciva in izključno črnega čaja podoben kot v drugih evropskih hotelih, smo se odpravili v mesto, preplavljeno s sivino in belino stavb, kjer se s starinskim slogom prepleta včasih že malce pretirana modernost. Najprej smo se odpravili na železniško postajo uredit izkaznico za javni prevoz. Svetovali so nama, da dam narediti izkaznico za osebe z invalidnostjo, za kar sem se morala fotografirati. Gospa je celo zaprla okence in naju pospremila do fotostudia. Izgubila sva eno uro in ko sem dobila izkaznico, je na njej pisalo, da velja do konca leta 2028.

Fotografija 3: Notranjost evangeličanske cerkve v Helsinkih, zgrajene v skalo, s stekleno kupolo, ki je od zunaj edina vidna.

Morda sva za potovanje izbrala napačen čas, saj je mraz na obrazu rezal v kožo, ko pa je pihal močnejši veter, je prepihal do kosti. V Gradcu je bilo ta čas še zelo toplo, v Helsinkih pa so se temperature čez dan gibale nekaj stopinj nad ničlo. Vreme je bilo oblačno ali sončno, večinoma vetrovno. Zimska oblačila in obutev so bili obvezni. Tudi Happy je že naslednji dan začela dobivati zimski kožuh. Kljub mrazu pa notranji prostori niso bili pretirano ogrevani, največ 22 stopinj. Po nekaj dneh sem opazila, da nimam glavobolov, ki so me spremljali vso jesen in so se ob vremenskih spremembah okrepili. Prijatelj Ibrahim mi je povedal, da so Finci navajeni na nizke temperature in se veselijo snega, zato naj kot zanimivost za konec prvega dela dodam, da so sicer zaviti v bunde in šale, popolno zimsko opremljeni, vendar nosijo prehodne nizke čevlje ali športne copate. Na sprehajalni poti ob obali sva srečala cel kup rekreativcev, tudi na kolesu, torej nizke temperature, dež ali celo sneg niso nikakršna ovira.