Benjamin Škrab

Sem Benjamin Škrab, prihajam z Unca, star sem 31 let. Imam sestro Kajo, ki je pet let mlajša. Diatonično harmoniko igram 16 let, v letu 2019 sem se pričel učiti bas kitaro.

Pred mojim rojstvom so bili vsi kazalniki spodbudni, češ da bo prišlo na svet zdravo bitje. Rodil sem se slep, brez desnega očesnega zrkla ter z razcepom ustnega neba, čeljusti in ustnice. Na levem očesu imam majhen ostanek vida. Veliko pregledov sem imel na očesni kliniki, kjer odstotka vida niso znali točno izmeriti. Že v prvih dveh letih otroštva sem bil ogromno po bolnišnicah, saj sem imel šest operacij. Vsi posegi so bili po zaslugi izvrstne kirurginje, dr. Koželjeve, uspešno izvedeni. Gospa dr. Koželj je bila izvrstna zdravnica, specialistka z izrazito tankočutnostjo. Pred operacijo je vedno razložila potek posega, tako da je pomirila moja starša, ki ju je bilo strah. Od leta 1995 do tam nekje jeseni leta 1997 sem užival brezskrbni čas v objemu svojih najbližjih. Ti dve leti sta bili izrazito prežeti z ljubeznijo in toplino domačih. V času, ko sta starša bila v službi, sta name pazila stara starša, pa še nona Emilija je priskočila na pomoč. Ko se je stari ata upokojil, si je zame vzel ogromno časa navkljub delu, ki ga je imel. Stara starša sta se ukvarjala s kmetijstvom. Od meseca maja do jeseni sva z prababico ogromno časa preživela zunaj, se igrala domine, najraje pa mi je pripovedovala zgodbe iz svojega življenja. Na jesen leta 1997 pa sem začel obiskovati vrtec, ki se je nahajal v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. V zavodu sem dobil družbo, ki mi je bila v najtežjih trenutkih v veliko uteho. V popoldanskem času sem se srečeval s starejšimi sotrpini. Zame so bili nekateri že pravi veterani, saj so preživeli ogromno preizkušenj. Spoznal sem dva izjemna prijatelja, na katera me vežejo lepi spomini še danes, Željka Žiliča in Jerneja Porento.

V mesecu septembru leta 1999 sem vstopil v malo šolo. V tistem letu sem se začel uvajati v šolanje, največji poudarek je bilo učenje brajeve pisave. Pod svoje okrilje me je sprejel učitelj Ivo Gerbec, ki je bil moj razrednik in učitelj do končanega tretjega razreda. Bil je preprost človek, vendar človek z ogromno empatije. Šolske ure pri njem so bile zelo razgibane. Nismo samo gulili klopi v razredu, temveč nas je velikokrat peljal v naravo. Pogostokrat smo šli na sprehod do Golovca, Mosteca, Tivolija – te tri lokacije so mi ostale najbolj v spominu. V šolskem letu 2000-2001 sem prestopil prag osnovne šole, napočil je čas za prvi razred. Začelo se je intenzivno učenje: branja, pisanja na brajev pisalni stroj, računanja in tako dalje. Skoraj vsak predmet je bil po svoje zanimiv. V času osnovne šole sem spoznal veliko življenjskih prijateljev in se naučil določenih veščin. Najbolj pa sem čakal petek, ko sem odšel domov. Med vikendi doma sem se s starši vedno zelo rad preizkusil v športnih aktivnostih. Tako sem že od malih nog kolesaril, se kotalkal, drsal, smučal, sankal, plaval in hodil v hribe. Nikoli se nisem ničesar bal in nič se mi ni bilo težko naučiti. Starša sta me vedno spodbujala, da sem se preizkusil v vsakodnevnih aktivnostih in tako nisem bil nikoli zapostavljen. Uresničila sta vsako mojo željo. Po koncu osnovne šole sem se moral odločiti, v katero srednjo šolo bom šel. Odločil sem se, da se vpišem v srednjo administrativno šolo, ki sem jo opravljal v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani in jo končal leta 2013.

Z narodno zabavno glasbo sem se prvič srečal zaradi starih staršev, s katerima sem obiskoval koncerte. Zvok harmonike me je takoj zasvojil. Domači so opazili moje zanimanje in oče se je odločil, da mi kupi mojo prvo harmoniko. Nekaj časa sem igral klavirsko harmoniko in osvojil njene tehnike, izziv pa mi je bil, da bi se naučil tudi igranje diatonične harmonike. Tako sem 28. marca leta 2008 začel z učenjem pri učitelju Viliju Marinšku v Postojni. Postopek učenja je bil, da me je z roko vodil po tipkah in mi postavljal prste na določene tipke, iz katerih so prihajali pravilni toni. Prijatelji so me spraševali, kdaj bom posnel kakšno svojo pesem. Odgovoril sem jim, da jo bom, ko bo prišel pravi čas za to. Leto 2013 je bilo prelomno za mojo ustvarjalnost. V tem letu sem zaključeval šolanje in se spraševal, kaj bo z menoj po šolanju. Nekaj bom moral narediti iz sebe, sem si potihoma dejal. Nekega dne sem dobil idejo za svojo prvo pesem, ki sem jo v tistem trenutku naslovil Moje življenje. Takoj na naslednji učni uri harmonike sem jo predstavil učitelju Viliju in bila mu je všeč. Tako se je začela moja samostojna glasbena pot, s pesmijo o svojem življenju z naslovom Moja frajtonarca. Posneti imam še dve skladbi – prva nosi naslov Najlepša hvala, dragi ata v sodelovanju z ansamblom Akordi, druga skladba pa Sreča, ki je nastala s pevskim zborom Dragonarji Generala Maistra DR5. Hvaležen sem vsem, ki so mi omogočili, pomagali, me vodili na moji glasbeni poti. Imel sem možnost igrati s številnimi ansambli, sodelovati z izjemnimi ustvarjalci in tekstopiscem Igorjem Pirkovičem. Preizkusil sem se na treh tekmovanjih, na enem sem zmagal v svoji starostni kategoriji. Bil sem gost na nekaterih radijih in tv oddajah ter tako predstavil, da za dosego svojih sanj ni nobena ovira prevelika. Z glasbo si želim ljudi motivirati, zabavati in se tudi pokloniti svojim najbližjim. Tako vedno z veseljem poprimem za harmoniko na zabavah, druženjih in doma za svojo dušo. Moj repertoar je precej obsežen, sestavljen iz narodno zabavnih ter zabavnih melodij. Tako z veseljem izpolnim marsikatero glasbeno željo vsem, ki me poslušajo.

Uporabljam prenosni računalnik, na katerem imam naložen program JAWS. Poleg računalnika uporabljam še brajevo vrstico. Računalništva sem se učil v zavodu. V letu 2003 sem dobil hišni računalnik in brajevo vrstico od Lions kluba. Najprej sem se začel učiti slepo desetprstno tipkanje pri učiteljici Branki Trpin. Na računalniški tečaj sem hodil na medobčinsko društvo v Ljubljani. Gospod Ivan Mlačnik me je naučil uporabljati internet. Na  telefonu imam naložen program E-bralec, ki mi je v veliko pomoč.

Želim si čim več ustvarjalnega navdiha v prihodnosti. V letošnjem letu bo izšla moja prva polka Osvajat te ne smem, s katero se nameravam predstaviti na festivalu za slepe in slabovidne glasbenike Pesem vidi dlje. Za v bodoče imam napisanih že kar nekaj besedil, v kolikor bom pa dobil še kakšen navdih, ga bom z veseljem izkoristil za novo pesem.