Skoči na vsebinoZemljevid strani

Iniciativa za zaposlovanje oseb z izgubo vida z univerzitetno izobrazbo v članicah Evropske unije

Pravica do dela je ena izmed osnovnih človekovih pravic. Pri osebah z oviranostjo se vrstni red pravic iz nekega razloga obrne in pravica do dela se znajde na repu. V obdobju gospodarske rasti imamo osebe z oviranostjo minimalne možnosti za zaposlitev in s tem za eksistenčno neodvisnost. Ko gospodarstvo zaide v težave, osebe z oviranostjo med prvimi izgubimo službo oz. so možnosti za zaposlitev zelo skromne, pogosto pod izgovorom, da še zdravi nimajo dela, pri čemer je treba poudariti, da senzorne oblike oviranosti niso bolezni, temveč stanja. Poleg tega je treba omeniti dejstvo, da ne velja enaka praksa za vse oblike oviranosti in da so osebe s 100% oviranostjo, kamor se uvrščajo senzorne oblike, v veliko težjem položaju, tudi zaradi predsodkov, ki se povezujejo s tovrstnimi oblikami oviranosti.

Osebe s senzorno oviranostjo, tj. z okvaro vida ali sluha, so zaradi kompleksnejših prilagoditev delovnega mesta, nepoznavanja pripomočkov in možnosti s strani delodajalcev in zaradi predsodkov, da zaradi odsotnosti vida oz. sluha niso dovolj informirane, izobražene in/ali usposobljene za opravljanje (zahtevnejšega oz. odgovornejšega) dela, še posebej izpostavljene. Stanje v družbi, ki je nastalo kot posledica koronavirusne bolezni, je razkrilo neenakopravnost in diskriminacijo, ki so ju osebe z oviranostjo deležne vsakodnevno, vendar sta bili dobro skriti pod debelo plastjo teorije.

Kljub dejstvu, da je EU ratificirala Konvencijo o pravicah invalidov in je Marakeška pogodba o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja najpogosteje ratificiran dokument v zgodovini, praksa kaže povsem drugačno, brezupno in nesprejemljivo resničnost. Kršenje obeh dokumentov je stalna praksa tudi s strani državnih in evropskih ustanov. Poleg navedenega sva Zavašnik in Bajić ugotovila, da se jaz kot tudi moji kolegi z izgubo vida v Avstriji leta 2020 na svoji karierni poti srečujemo z enakimi izzivi, kot se je Bajić v začetku osemdesetih v državi, ki je že desetletja ni več. To daje slutiti, da se v
štiridesetih letih na področju zaposlovanja oseb z izgubo vida, ki so dosegle univerzitetno izobrazbo, v Evropi ni dosti premaknilo. Zato smo se trije izobraženci z izgubo vida, Bajić, Bavčar in Zavašnik, odločili v nekaj državah raziskati realno stanje med zaposlenimi in iskalci zaposlitve z izgubo vida in končano univerzitetno stopnjo izobrazbe.

Vprašalnik smo prek različnih kanalov posredovali osebam z izgubo vida v Avstriji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Nemčiji, Sloveniji in Srbiji, januarja 2024 pa še na Finskem. Vprašalnik je vseboval zgolj dve vprašanji: 1. Kakšne so vaše izkušnje z iskanjem zaposlitve in 2. Kakšni so vaši predlogi za izboljšave na področju zaposlovanja oseb z izgubo vida in univerzitetno stopnjo izobrazbe. EU komisiji smo namenili naslednja vprašanja:

  1. Koliko evropskih poslancev z izgubo vida je trenutno v Evropskem parlamentu?
  2. Koliko oseb z izgubo vida je zaposlenih v evropskih ustanovah, s kakšno
    izobrazbo in na kakšnih delovnih mestih?
  3. Koliko oseb z izgubo vida je zaposlenih v evropskih ustanovah v posameznih
    članicah EU kot v državnih ustanovah članic, s kakšno izobrazbo in na kakšnih
    delovnih mestih?
  4. Ali v posameznih EU članicah obstajajo podatki o številu iskalcev zaposlitve oz.
    zaposlenih z izgubo vida, ali obstajajo podatki o številu oseb z izgubo vida nasploh?
  5. Kakšne kratkoročne in učinkovite rešitve ima EU za zaposlovanje oseb z izgubo
    vida, ki so dosegle univerzitetno stopnjo izobrazbe, v cilju zmanjševanja
    brezposelnosti in nadaljnjega izgubljanja generacij?

</ol type=”a”>

Vprašalnik je izpolnilo 32 oseb z izgubo vida različnih starostnih skupin. Žal smo veliko več kot odgovorov prejeli elektronskih sporočil, v katerih nam osebe z izgubo vida iz držav, zajetih v raziskavo, sporočajo, da:

  1. ne želijo sodelovati, ker že zelo dolgo (tudi več kot 20 let!) iščejo zaposlitev;
  2. so v času iskanja zaposlitve prejele številna vabila za sodelovanje v raznih raziskavah o zaposlovanju, ki jim niso prinesla nikakršnega izboljšanja;
  3. razen delavnic in izobraževanj z osnovnimi informacijami o iskanju zaposlitve, ki so večinoma dostopne na spletu in se bistveno ne razlikujejo od informacij za osebe brez oviranosti, niso imele pri iskanju zaposlitve nikakršne konkretne podpore;
  4. zaradi vseh ponižanj in žalitev, ki so jih morale prestati s strani raznih svetovalcev, in razočaranja nad sistemom ne zaupajo več nikomur.

Kljub nizki udeležbi v raziskavi morajo rezultati biti upoštevani in iniciativa
obravnavana, saj.

  1. je v EU izguba vida prisotna predvsem med starejšimi, ki načeloma niso več v aktivnem delovnem razmerju oz. aktivni iskalci zaposlitve;
  2. je število oseb z izgubo vida na splošno zelo nizko;
  3. je med osebami z izgubo vida v aktivni dobi zelo nizek odstotek zaposlenih in
  4. osebe z izgubo vida, ki niso želele izpolniti vprašalnika, podpirajo naša prizadevanja in si želijo sprememb na bolje.

Poleg navedenega smo opazili razliko med osebami z izgubo vida glede na socialno varnost, ki jo ponujajo države, zajete v raziskavo. Največ aktivizma in konkretnih predlogov je prišlo iz Hrvaške in Srbije, medtem ko smo pri osebah z izgubo vida iz Finske, Avstrije in Nemčije opazili apatičnost, pasivnost (največ odgovorov z vsebino ‘kakšno korist bom imel od te raziskave’ ali obljubljenih odgovorov, ki niso nikdar prispeli, smo prejeli ravno od tam) in vdanost oz. pokornost sistemu (‘prosim prosim, obrnite se na to in ono organizacijo, oni vedo vse’).

Na podlagi analize zbranih rezultatov smo pripravili memorandum, ki obsega devet glavnih točk, vsaka od njih pa predloge za izboljšavo, in se lotili iskanja evropskega poslanca, ki bo pripravljen našo iniciativo, njene rezultate in predloge predstaviti EU komisiji in zahtevati učinkovite rešitve. Iskanje je trajalo dve leti in pol. Poslanca smo iskali med predstavniki držav, ki smo jih zajeli v raziskavo. Maja 2023 se je na pobudo dddr. Bavčarja odzval poslanec Matjaž Nemec. Z iniciativo je seznanil ostale slovenske predstavnike med evropskimi poslanci in konec maja 2023 smo začeli sodelovati s kabinetom poslanca Nemca. Bilo je sklenjeno, da gre za apolitično iniciativo in da moramo izmed navedenih točk v memorandumu izbrati pet najpomembnejših ter pripraviti kratek dokument, saj je devet iztočnic za začetek preveč. Dokument bo kabinet poslanca Nemca posredoval kabinetom vseh EU
poslancev v podpis za podporo iniciativi. Poskušali bomo zbrati čim več podpisov, septembra 2023 pa bodo slovenski EU poslanci (samoiniciativno se je v nadaljnji potek aktivno vključil dr. Brglez in skupaj s poslancem Nemcem tudi podpisal končni dokument) EU komisiji predložili rezultate naše raziskave in ji na tej osnovi zastavili vprašanja, na katera bodo zahtevali konkretne rešitve. Izpostavili smo naslednje:

  1. Zakoni in predpisi o osebah z oviranostjo so preveč splošni. Treba je upoštevati potrebe vsake oblike oviranosti posebej in prestrukturirati kvotni sistem zaposlovanja za pravičnejše zaposlovanje oseb z oviranostjo in da osebe s težjimi oblikami oviranosti (npr. osebe z izgubo vida) ne bi še naprej ostajale brez dela.
  2. EU ustanove promovirajo zaposlovanje oseb z oviranostjo s poudarkom na tistih oblikah, ki so zaradi predsodkov še bolj diskriminirane (npr. izguba vida).
  3. Vse evropske ustanove in ustanove držav članic morajo uporabljati le programsko opremo, orodja in aplikacije, ki upoštevajo standarde dostopnosti. Prav tako morajo biti dostopne spletne vsebine.
  4. Ker največ zavračanja oseb z izgubo vida in nezaupanja v njihovo znanje in delo prihaja iz vrst visoko izobraženih krogov, je treba uvesti (so)financiranje projektov znanstvenikov z izgubo vida tudi po končanem doktoratu, da bi si lahko utrli pot v znanost. Enako velja za tiste osebe z izgubo vida, ki morajo svoj poklic opravljati kot samozaposleni, saj zaradi okoliščin težje pridobijo stranke oz. je pomemben dejavnik tudi čas, ki ga osebe z izgubo vida zaradi vse večje vizualizacije pri delu potrebujejoveč. Predlagamo ustanovitev evropskega sklada, ki bi:
    • (so)financiral projekte znanstvenikov s senzorno obliko oviranosti in pokrival stroške, ki nastanejo zaradi oviranosti (npr. trening mobilnosti in asistenca na delovnem mestu za čas gostovanja ali štipendije v tujini, pokritje stroškov digitalizacije potrebne literature itn. za osebe z izgubo vida);
    • podpiral začetnike v kulturi in samozaposlene s senzorno obliko oviranosti, kjer to (še) ni urejeno, v smislu kritja zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja; omogočal kritje zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja za tiste osebe s senzorno obliko oviranosti, ki se preživljajo s pogodbenim delom;
    • finančno pokrival časovni deficit, ki nastane zaradi oviranosti.
  5. Marakeška pogodba o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja se v praksi ne izvaja. Nemudoma je treba začeti z izvedbo in uvesti nadzor ter kazni za neizvajanje.

Jeseni je prišlo do preobrata, saj so se EU poslanci na volitve začeli pripravljati veliko prej kot predvideno. Medtem so sodelavci kabineta poslanca Nemca glede iniciative stopili v stik z EU komisijo. Na žalost je slednja odgovorila, da ustanove EU za večino navedenega niso pristojne, da diskriminacije na podlagi oviranosti znotraj EU ni (več) in da se EU ustanove odzovejo na diskriminacijo na osnovi nacionalne pripadnosti,
pripadnosti skupini LGBTQ ali romski etnični skupini. Možnost, ki nam je preostala, je bila EU komisiji postaviti t. i. hitro vprašanje, ki ne sme presegati 200 besed in lahko vsebuje največ tri vprašanja. Zastavljena so bila naslednja vprašanja:

  1. Kako učinkoviti so ukrepi za podporo osebam s senzorno invalidnostjo, zlasti slabovidnim kandidatom, v postopku zaposlovanja za delovna mesta v institucijah EU?
  2. Ali ima komisija statistične podatke o tem, koliko kandidatov s senzornimi motnjami se prijavi in zaposli na razpisana delovna mesta, ki ustrezajo njihovi izobrazbi in spretnostim?
  3. Katere dodatne ukrepe namerava izvesti, da bi zagotovila ustrezno delovno okolje, posebej prilagojeno potrebam posameznikov s senzornimi motnjami?« (wwweuroparl-europa.eu, 14. 12. 2023).

EU komisija ima v primeru tovrstnih vprašanj časa za odgovor tri tedne. Dokument z vprašanji, ki sta ga podpisala poslanca Nemec in dr. Brglez, je bil simbolično poslan 16. oktobra 2023, odgovor pa smo prejeli 14. decembra 2023. Da smo vprašanja lahko sploh zastavili, smo morali sprejeti kompromis, da se vprašanja nanašajo na osebe s senzorno oviranostjo, saj gre drugače za premajhno skupino in na naše poizvedovanje ne bi bilo odziva. Zahtevali smo, da se ohrani poudarek na izobrazbi, saj je na žalost večina oseb s senzorno oviranostjo zaposlenih na mestih, ki zahtevajo nižjo stopnjo izobrazbe od tiste, ki jo imajo, in ker so prepogosto zaposleni
v getoizaciji (delajo nekaj za osebe z oviranostjo, v zvezi z dostopnostjo ali inkluzijo).

V odgovoru evropskega komisarja za proračun in upravo Johannesa Hahna preberemo, da »komisija kot delodajalka želi dajati zgled pri izvajanju evropske strategije o pravicah invalidov, sprejema ukrepe za spodbujanje zaposlovanja oseb z invalidnostjo, […] Evropski urad za izbor osebja vsem kandidatom ponuja enake možnosti, […] kandidati s senzorno invalidnostjo lahko zaprosijo za razumno prilagoditev. Komisija se v vseh svojih kanalih zaposlovanja sklicuje na načelo enakih možnosti, […] kandidatom na zahtevo nudi ciljno pomoč in podporo med celotnim postopkom zaposlovanja, izbirne komisije pa ozavešča o svoji politiki enakih možnosti. Komisija je leta 2021 z namensko raziskavo o tem, kako invalidno osebje dojema svojo vključenost, določila referenčno merilo in nato leta 2022 sprejela akcijski načrt. Redno bo spremljala napredek pri vključevanju invalidov na delovna
mesta v komisiji ter ocenjevala učinek sprejetih ukrepov. Komisija zagotavlja vključujoče delovno okolje ter spodbuja raznolikost in enakost. Ponuja tudi individualno podporo in razumne prilagoditve, da bi vsem zagotovila dostopnost in enako obravnavo. S tem pristopom opredeljuje rešitve, ki koristijo vsem, ter jih prilagaja spreminjajočim se potrebam. Komisija poleg tega stalno izboljšuje dostopnost svojih stavb, digitalnega okolja, komuniciranja in publikacij« (wwweuroparl-europa.eu, 14. 12. 2023).

Vprašanje v izvirniku in angleškem jeziku (nov zavihek).

Odgovor v angleščini in slovenščini (nov zavihek).

Odgovoru manjka konkretizacija podpore, saj nam je iz prakse znano, da se lahko zagotavlja tudi napačno podporo (npr. osebi z izgubo vida se ponuja klančino in WC za osebe z oviranostjo) oz. se kljub opozorilom o nedostopnosti še vedno uporabljajo določena orodja (npr. prevajalsko orodje SDL Trados Studio, ki ni dostopno za bralnik zaslona). Iz kabinetov obeh poslancev je bil odgovor označen za samohvalo
in navajanje teorije, s katero ni nič narobe, saj glavna težava leži v praksi. Zaradi prihajajočih volitev so nam priporočili, da kakršno koli nadaljnje povpraševanje nima smisla. Dddr. Bavčar je odgovor EU komisije na našo iniciativo komentiral, da »je Evropa slepe žive pokopala«.

Nadaljnja prizadevanja gredo v smeri, da sodelavci kabineta poslanca Nemca slovenskim ustanovam, pristojnim za izobraževanje in zaposlovanje, pošiljajo dopise z zahtevo po konkretnih rešitvah za položaj oseb z izgubo vida, a odgovori curljajo počasi in največkrat gre za dolge razlage brez konkretnega odgovora, zaradi česar so bili dopisi nekaterim ustanovam ponovno poslani.

Predlagali smo, da avtorji iniciative slednjo predstavimo v EU parlamentu. Ideja je bila sprejeta, toda težava so finance za pokritje izvedbe dogodka. EU je zelo revna organizacija. Sicer zna namenjati ogromne vsote za nakup orožja, ki bo blizu nas, toda ne v EU, poleg veliko smrtnih žrtev povzročilo veliko novih oseb z oviranostjo, ne zna pa poskrbeti za osnovne pravice svojih že obstoječih oseb z oviranostjo!

Glede na to, da se zadeve premikajo počasi, načrtujemo medijski pritisk prek ene izmed mednarodnih medijskih hiš, ki ni podrejena evropskemu režimu. Zanimivo je, da največ aktivnosti za realizacijo prihaja s strani oseb z izgubo vida iz Bosne in Hrvaške, s strani oseb z izgubo vida iz Avstrije, Finske, Nemčije in deloma tudi Slovenije pa predvsem zahteve ali pričakovanja. Ker se z iniciativo ukvarjamo prostovoljno, v prostem času ali celo na račun kariere, bi nam prav prišle še kakšne pridne roke, pripravljene poprijeti za tipkovnico in pomagati pri nadaljnjih prizadevanjih. Naj prispevek sklenem z razmišljanjem Željka Bajića: »Morda pa bo ravno aktivizem oseb z izgubo vida iz držav iz jugovzhodne Evrope, tistih držav, ki so menda manj razvite, uspel kaj premakniti in bomo od tega vsi nekaj imeli.«